Ob tuhtanju, kako bi poimenoval novonastali blog, sem zapravil več časa, kot sem pripravljen priznati. Porodilo se mi je veliko idej, z nobeno pa nisem bil docela zadovoljen; težko je zadovoljiti željo po naslovu, ki bi bil v slogu indie bendov čudaško izviren, hkrati pa vsaj nekoliko povezan z vsebino bloga. Ko sem že skoraj obupal nad zoprno nalogo, sem pomislil na Gospodarje časa, enega svojih najljubših animiranih filmov, in težava je bila hipoma rešena.

Niti moj spletnik niti omenjena klasika znanstvene fantastike se ne moreta ponašati s koherentnostjo, saj sta zvečine prepuščena trenutnim navdihom in razbohoteni domišljiji. Pisanje v večih jezikih je za zdaj moj edini jasno določeni cilj. Dalje, sem človek, ki je razdvojen med erudicijo in nekolikanj "lahkotnejšimi užitki", kot so fitnes, Xbox 360 in znanstvena fantastika, in tega me ni sram priznati. Ne prenesem pretencioznosti in samozanikanja.

Le kaj je lahko bolj navdušujoče od junaka, ki se je zavezal pravičniškemu ravnanju in ki ljubi romantične nesporazume z očarljivimi dekleti? Negativec, ki v sebi doživi veliko spremembo, kajpada. Princ Matton, navidezni glavni antagonist Gospodarjev časa, ki se nam večino časa kaže kot strahopetni skopuh, sposoben najodvratnejših hudodelstev, proti koncu filma izvede veličastno žrtvovanje. Da bi rešil Jaffarja, ki mu je pomagal pobegniti z domačega planeta, sprejme smrt z odkritim samoprezirom: moje življenje ni vredno veliko, duša pa prav nič.

Zakaj torej Jaffar in ne Matton? Ker sem bolj kot ne dosledna dobričina in nisem sposoben niti dolgotrajnega kuhanja zamere. Ko je to določeno, k osebnemu imenu dodam še ščepec absurdnega in tako dobim La Mâchoire de Jaffar, sorodno nazivu zasedbe La Oreja de van Gogh, le še malo bolj nenavadno.

To naj služi kot, če lahko tako rečem, sekundarni uvod v moje prenovljene pisarije. Upam, da ne bom (spet) izgubil veselja, vam pa želim prijetno branje.